Socialna fobija, ki jo imenujemo tudi socialna anksiozna motnja, je psihološka motnja, pri kateri se človek počuti zelo tesnobno v normalnih družbenih situacijah, kot je na primer pogovor ali jedo na javnih mestih, zahaja v gneče, hodi na zabavo ali na razgovor. zaposlitev, na primer.
V tej motnji je človek negotov in zaskrbljen zaradi svoje uspešnosti ali glede tega, kaj si lahko o njem mislijo, zato se izogiba situacijam, v katerih lahko presojajo drugi ljudje. Obstajata dve glavni vrsti te fobije:
- Splošna socialna fobija: oseba se boji skoraj vseh družbenih situacij, kot so pogovor, zmenki, izhodi na javna mesta, pogovor, prehranjevanje, pisanje v javnosti, med drugim; Socialna fobija z omejenimi možnostmi ali performansom: oseba se boji nekaterih posebnih družbenih situacij, ki so odvisne od njihove uspešnosti, na primer na primer govor z mnogimi ljudmi ali nastopanje na odru.
To vrsto fobije je mogoče pozdraviti, če zdravljenje pravilno izvajamo, zato je priporočljivo, da se posvetujete s psihologom ali psihiatrom.
Glavni simptomi
Simptomi socialne fobije vključujejo:
- Palpitacije; Zasoplost; Omotičnost; Potenje; zamegljen vid; Tresenje; Zmeščanje ali težave pri govoru; Rdeči obraz; Navzea in bruhanje; Pozabi, kaj naj rečem ali naredim.
Pojav socialne fobije je negotov in postopen, zaradi česar bolnik težko prepozna, kdaj se je težava začela. Vendar se večinoma pojavlja v otroštvu ali mladostništvu.
Kaj povzroča fobijo
Vzroki za socialno fobijo so lahko povezani z:
- Prejšnje travmatizirane izkušnje v javnosti; Strah pred socialno izpostavljenostjo; Kritičnost; Zavračanje; Nizka samozavest; Preprotektivni starši; Malo socialnih priložnosti.
Te situacije zmanjšujejo človekovo zaupanje in ustvarjajo močno negotovost, zaradi česar dvomijo v lastne sposobnosti za opravljanje katere koli funkcije v javnosti.
Kako poteka zdravljenje
Zdravljenje socialne fobije običajno vodi psiholog in se začne s kognitivno vedenjsko terapijo, pri kateri se oseba nauči nadzirati simptome tesnobe, izzivati misli, zaradi katerih je tesnobna, in jih nadomešča z ustreznimi in pozitivnimi mislimi oz. s katerimi se soočajo v resničnih situacijah, da premagajo svoje strahove in da kot skupina izvajajo svoje socialne veščine.
Kadar pa terapija ni dovolj, psiholog lahko osebo napoti k psihiatru, kjer se lahko predpišejo anksiolitična ali antidepresivna zdravila, ki bodo pripomogla k boljšim rezultatom. Vendar je ideal vedno poskusiti terapijo s psihologom, preden se odločite za uporabo zdravil.
